Nika Anžiček je v Sloveniji slabi dve leti, potem ko je osem let študirala in doktorirala iz organske kemije na Univerzi v Cambridgeu. Zaposlena je v mengeškem Leku, kjer skrbi za razvoj procesov v farmacevtiki in je medtem že tudi napredovala v vodjo projektov.
Kako ste pristali v Cambridgeu?
Odločitev za tujino se je zgodila, ko sem sodelovala na mednarodni kemijski olimpijadi in mi je dr. Andrej Godec z ljubljanske fakultete za kemijo ponudil, da mi napiše priporočilo, če bi se odločila za študij v tujini. Ker nisem imela več veliko časa za razmislek in pripravo prijav na različne univerze, sem se osredotočila le na eno. Po uspešno opravljenih pogovorih sem bila sprejeta, moje mesto pa je bilo pogojeno z visokimi ocenami na maturi.
Kako ste uredili finančno plat?
Prijavila sem se za štipendije same univerze, pa tudi na našo Ad Futuro (Javni sklad za izobraževanje in razvoj kadrov), ki sem jo na koncu tudi dobila in jo obdržala še na doktorskem študiju. Ta je krila večino mojih stroškov.
So se pričakovanja izpolnila?
Tujina me je tako vlekla, ker sem si res želela tekmovalnega okolja, ki bi me spodbudilo, da iz sebe iztisnem še več, kot bi morda v Sloveniji. To se je uresničilo.
Po vsem vloženem trudu pa se niste odločili za kariero na univerzi ali nekje v tujini, ampak ste prišli domov.
V akademskih vodah nisem nadaljevala, ker me je bolj mikala industrija. Doktorat sem delala zato, da se naučim še kaj več, da bi imela več znanja za kariero v industriji.
Sicer pa sem si že med študijem želela nazaj. Pa ne samo zaradi štipendijske klavzule, ampak sem spoznala, da je kakovost življenja – ravnotežje med kariero in zasebnim življenjem – boljše v Sloveniji. Biti obkrožen z ljudmi, ki so mi blizu, je zame zelo pomembno. Verjetno bi v tujini imela več možnosti za bolj široko kariero, torej ne nujno samo v okviru tega, kar sem študirala, a sem pretehtala in mi je Slovenija bližje.
Kaj konkretno delate v Leku?
Prvi dve leti sem delala v laboratorijskem razvoju procesov v farmacevtiki. Večinoma sem se ukvarjala s pisanjem projektne dokumentacije, načrtovanjem laboratorijskih procesov, prenosom procesov v proizvodnjo, deloma s podporo v analitiki. Pred kratkim pa sem zamenjala skupino znotraj oddelka in se več ukvarjam s projektnim delom, kjer sodelujem z ljudmi s širšega področja v procesu razvoja izdelkov tudi zunaj Mengša. Posledično je več usklajevanja in komunikacije v ekipah, snovanja strategij in skupnega iskanja rešitev.
Poenostavljeno povedano, razvijamo procese proizvodnje v laboratoriju za produkte. Poskušamo prikazati, da je zasnovani proces primeren in da bodo učinkovine prenesle vse strese, ki se dogajajo ob mešanju, polnjenju, pakiranju, torej pri izdelavi končnega izdelka – zdravila. Mi dobimo aktivno učinkovino, potem pa moramo značilnostim učinkovine in možnostim v proizvodnji prilagajati nadaljnje korake in zapakirati zdravilo tako, da bo na koncu ohranilo svoje lastnosti.
Ste zadovoljni?
Moje življenje je zdaj drugačno, saj je čisto drugačen življenjski ritem. Pričakovanja so bolj ali manj izpolnjena, ni me kaj posebej presenetilo. Lahko pa rečem, da se je od takrat, ko sem Slovenijo zapustila, do takrat, ko sem prišla nazaj, marsikaj spremenilo. Na bolje. Sploh to, da mladi ljudje pogledujejo proti tujini, so fleksibilni glede zaposlitve, pa tudi mene so ob vrnitvi vsi sprejeli, kar je morda nekaj, kar se spreminja v zadnjih letih. Malo sem se tega bala, ker sem večkrat slišala, da smo mladi, izobraženi v tujini, kader, ki se ga Slovenci bojijo. Da smo prekvalificirani … Vsaj v Leku nisem dobila takega občutka. Vidi se, da je to okolje že navajeno na ljudi, ki imajo mednarodne izkušnje.
Vrnitev ni bila težka tudi zato, ker sem se že med študijem pogovarjala z Lekom. Ponudbo sem dobila še pred koncem doktorata, zaposlitev me je čakala. Ni se mi bilo treba ukvarjati z iskanjem službe. Lek je mednarodno okolje, je del večje korporacije, ki ima več možnosti različnih zaposlitev, mešanja kultur. Ta velikost podjetja me je zagotovo pritegnila in mislim, da sta bila vrnitev in vključevanje v novo okolje zato lažja.
Kako pa so vas našli?
V Cambridgeu sem vodila neformalno društvo Slovencev. Približno 20 ljudi, ki smo se občasno srečevali. Dobila sem prošnjo od Leka, da bi promovirala njihov BioCamp. Sem se tudi sama prijavila in sem bila ena od zmagovalcev in so me zato kontaktirali za zaposlitev. Takrat sem že bila odločena, da pridem nazaj, nisem pa vedela, kje bi delala.
Biofarmacevtski procesi sicer niso bili moje primarno področje študija, ampak sem podjetje dojela kot zelo široko, da me je pritegnilo. To priložnost sem vzela kot vstopno točko, da se naučim nekaj o industriji in sčasoma morda tudi zamenjam področje. Jaz sem prinesla znanje, delovno okolje pa mi je dalo priložnost, da to konkretiziram.
Ker vaš doktorat je bil bolj eksperimentalen.
Za doktorat sem snovala sintezo toksinov iz morskih spužev, ki so aktivni proti rakavim celicam, so pa redki in v omejenih količinah na voljo v naravi. V našem laboratoriju smo razvijali načine, kako bi jih z umetno sintezo pridobili dovolj, da bi bili uporabni v dodatnih študijah, da se sploh razišče njihov potencial pri boju z rakom. Zasnovala sem en del sinteze, saj smo delali v skupini. Do končnega produkta nismo prišli, ampak to ni bil namen. Namen je bila prav sinteza, da bi bila pozneje uporabna v industriji.
Doktorat je bil primarno eksperimentalen, kar pomeni, da sem večino dneva delala poskuse v laboratoriju. Obiskovala sem pa še seminarje in poučevala dodiplomske študente. Tu se veliko naučiš. Ti študenti so zelo brihtni in te sprašujejo tudi stvari, ki jih ne veš. Prisilijo te, da si nekatere stvari razjasniš, preštudiraš. Imajo tudi super ideje, ki se jih sam ne bi nikoli spomnil. To je bila zame zelo pozitivna izkušnja.
