Robotika in umetna inteligenca (AI oziroma Artificial Intelligence) sta v polnem razmahu. Priznati moramo, ta kombinacija je res vrhunska. AI naredi robote hkrati blond in brihtne. Vendar se jih ljudje bojimo iz dveh razlogov. Prvič, ker so sposobni in postajajo še sposobnejši. A še mnogo bolj zato, ker jim pripisujemo najbolj negativne človeške lastnosti, da bodo tako poredni, kot smo skozi zgodovino bili mi. Da bodo tudi oni sposobni nekomu zažgati hišo, le zato, da bi sebi spekli jajca (Terminator, Matrica in drugi filmi). Tako deluje le človek in še to na srečo le redki.
Si predstavljate, da bi roboti res imeli človeške lastnosti? Za zabavo poglejmo, kakšna bi bila robotska linija po slovensko.
Kadar bi robot pogledal drugega robota, bi na njem iskal le napake, a iz vljudnosti mu jih ne bi povedal. Raje bi jih omenil vsem drugim v hali. Vsak robot bi hotel imeti 30 kvadratnih metrov osebnega prostora, a bi se hkrati pritoževal, da nima pristnega stika s sosedi. Prvi robot, jara gospoda, bi se opremil z zlatim plehom in s srebrnimi kolesi. Drugi bi zanalašč narobe zlagal komponente, da bi drezal v tretjega. Tretji bi bil res priden, pravi mučenik, ampak ne bi opazil, da dela narobe in da njegovo delo preostalim povzroča težave. Četrti bi se šel politiko in bi zganjal sindikalni trušč. Peti bi meditiral in razmišljal o kakovosti življenja, namesto da bi delal, kar bi v praksi pomenilo le povišico pri električni napetosti. Šesti robot bi pil nenavadno veliko olja, ki bi ga skrival ob koledarju porednih robotk. Robofata pa bi se ob vsem tem na glas krohotala in delila elektroburek vsem, ki bi jo bili pripravljeni poslušati.
Ne, svet robotov in umetne inteligence ni takšen. Pravo umetno inteligenco najdemo tam, kjer si te besede skoraj ne upamo izreči, saj še niti približno nismo na cilju. V javnosti pa je obrnjeno. Kamorkoli se obrneš, povsod slišiš o AI. Vsi jo razvijajo. Vsi jo že "skoraj" imajo. Skoraj je lovec zajca ustrelil. Najbolj glasni so tisti, ki so najdlje od nje in zato, da bi ji bili bližje, že vsaki matematični enačbi rečejo umetna inteligenca. Kmalu bodo še 2 + 2 uvrstili pod AI. Pri nas takšen pristop uvrščamo pod dvojno obrnjeno enačbo: iaa, iaa.
Avtorji tega članka imamo srečo, da delamo v organizacijah, ki premorejo AI v praksi. Jaz, Jernej Pintar, sem v Tehnološkem parku Ljubljana, kjer imamo par podjetij z AI. Recimo Rok Okorn, iz podjetja Ekitmo, z AI pomaga na področjih zaznavanja goljufij, priporočilnih sistemov, pametnega vzdrževanja in razpoznavanja napak na izdelkih ter spremljanja servisnih akcij strojev. Daniel Vladušič, iz podjetja XLAB, s svojo ekipo raziskuje AI na področju transporta, računalniškega vida in praktičnih napovednih modelov. Damjan Širca, podjetje Epilog, uporablja AI za optimizacijo logističnih procesov in za samovozeča vozila v skladiščih ter proizvodnji, kjer AI analizira umetni vid in služi navigaciji ter identifikaciji objektov. Matej Gašperin iz podjetja Cosylab uporablja AI za detekcijo napak v atomskih pospeševalnikih, še bolj pa za analizo medicinskih slik bolnikov z rakom, kjer AI izboljšuje rezultate, saj ne dela napak zaradi utrujenosti ali slabega dneva ter ima dostop do mnogo večje učne baze. Marko Grobelnik, sovodja laboratorija AI na Institutu Jožefa Stefana, pa ima s svojo ekipo znanstvenikov že desetletja izkušenj z umetno inteligenco in zdaj odpirajo celo Unescov center za AI, ki bo spremljal razvoj AI po svetu. Ne vem, ali veste, ampak Slovenija je država, ki premore največ AI-raziskovalcev na milijon prebivalcev.
Umetna inteligenca je, za splošno življenje in preživetje, za zdaj na ravni risanke »A je to«. Učenje AI gre zelo počasi, kakor je tudi narava potrebovala milijardo let, da je zgradila človeka, to magično bitje, ki je osvojilo svet. Človeka, ki po 30 letih odraščanja še vedno nažira domači hladilnik in se ne znajde zunaj vhodnih vrat. Človeka, katerega odraščanje je tako naporno, da se hočejo starši izseliti iz hiše. Jamčimo vam, da se tudi programerji AI počutijo tako.
A navkljub temu, da so roboti manj razviti kot človek (za splošno življenje), so v specifičnih nalogah postali že mnogo bolj sposobni od človeka.
Poglejmo, kako se primerjamo na nekaj pomembnih področjih.
Vsaka izmed teh kategorij bi lahko bila članek in polemika zase. A na kratko: človek zmaguje na področjih, kjer sta normi kakovost življenja in prilagodljivost, roboti pa zmagujejo tam, kjer je norma učinkovitost.
Seveda to niso roboti iz grozljivk, ki naj bi nadomestili službe in podjarmili človeštvo, ampak ravno nasprotno – roboti, ki opolnomočijo ljudi. Praksa kaže, da tista podjetja, ki uvajajo AI-robote, dodatno zaposlujejo ljudi, saj postanejo zaradi robotov bolj konkurenčna. Službe pa izgubljajo tista podjetja, ki tega ne počno. Službe so izginjale vso človeško zgodovino – kočijaži, telegrafisti, brusilci nožev … to nikakor ni sindrom današnjega časa, četudi nekateri to kričijo na ves glas. Nekateri to celo izkoriščajo kot izgovor za odpuščanje, zaradi slabih poslovnih rezultatov iz vseh preteklih let; pred kratkim smo videli en tak velik globalni primer. Takšna podjetja so svojo konkurenčnost izgubila že dolgo nazaj. Zdaj so tu posledice in izgovori.
Prednosti človeka so vedno bile univerzalnost, razum in kreativnost. Zdaj je razum postal tudi domena robotov, ne le človeka. Nekatera velemesta so urejanje prometa prepustila AI in tako zastoje zmanjšala za 70 odstotkov. Z optimizacijo in z odstranitvijo osebnih kapric, ker se ljudje pač radi prerivamo, delamo napake in povzročamo nesreče. Pa ni samo promet takšen … še mnogo drugih področij, le da smo jih že prej uredili s tehnologijo.
Modrost in razum sta človeštvu prinesla najboljše preskoke, kot so človekove pravice, sodstvo, zdravstvo, izobrazba, industrijska revolucija in tako dalje. Ali naj se zdaj začnemo bati razuma, kot so to storili v srednjem veku? Ko so ugasnili vse vire razuma, prepovedali izobrazbo, zažgali knjige in nekaj razumnih ljudi ter upali na boljše čase. Ne, svet ni bil boljši, ampak slabši. Zato temu obdobju danes rečemo temna doba.
Stanley Kubrick v filmu Odiseja 2001 pokaže, kako je odkritje uporabnosti kamna dramatično izboljšalo razvoj človeštva in sprožilo kameno dobo, a hkrati postalo vir strahu. Ni se nam treba bati kamna; bojmo se lahko le roke, ki ga vrže. Ljudje smo se vedno bali tehničnih novosti, a vsakič ugotovili, da nam izboljšujejo življenje: elektrika, vlak, avto, letalo, radio, telefon, internet, roboti … in zdaj umetna inteligenca ter njen optimalni razum, ki nista nič drugega kot čudovit, na novo odkrit kamen, ki omogoča nov skok človeštva in nas opolnomoči. Ljudje smo celotno zgodovino in v vseh religijah iskali bitje, ki je bolj sposobno od nas in nas opolnomoči. Zdaj smo si ga ustvarili sami. Kako vznemirljiv čas, da smo živi in spremljamo to na lastne oči. Ustvarili smo bitje, zelo inteligentno in zelo učinkovito, ki je tako zelo drugačno od preostalega živega, da sploh ne spada v novo vejo na prirodoslovnem drevesu življenja, ampak v povsem novo drevo. Ali ga bomo znali sprejeti, bomo znali z njim dobro sobivati in graditi skupno družbo?
Koliko napak človek odpusti človeku, koliko strojem? Recimo, ko samovozeče vozilo naredi začetniško napako in povzroči nesrečo, kriči cel svet, da jih odstranimo. Ko mi sami v prometnih nesrečah vsak dan ubijemo štiri tisoč ljudi in poškodujemo še dodatnih sto tisoč, je to statistika. In če dodamo še nasilje, vojne … Če s tega zornega kota pogledamo človeštvo, se gremo stavit, da "računalniki nekega dne ne bodo mogli verjeti, da so se razvili iz človeka". Tehnologija nam je skozi zgodovino dala neverjeten napredek. Rešila je milijone življenj, izboljšala milijarde življenj in vpliva na vsak korak našega življenja, četudi ne vemo, da je tako.
Vendar obstajajo ljudje, ki se bojijo vsega – še dobrih stvari. Za takšne je dobra vsaka barva, le da je črna. Ali ste že slišali izrek: Dobro jutro strah, zbogom pamet? Ko nas prevzame strah, začnemo nevede biti agresivni do tistih, ki se jih bojimo. Na ta način se je sprožilo že nešteto sporov, med ljudmi, med narodi in celo med različnimi bitji. To je nevarno.
In šele na tej točki pridemo do bistvenega vprašanja – pomembnejšega od vseh zgornjih.
Ali bi se roboti morali bati človeka?
Kako dela človek z drugimi ljudmi? Ali se je izkazal kot dober brat?
Kako dela človek z naravnimi viri in naravo? Ali se je izkazal kot dober vizionar?
Kako dela človek z manj sposobnimi bitji? Ali se je izkazal kot dober vodja?
Kako dela človek z bolj sposobnimi bitji, ki se jih boji?
Kako dela človek s stroji? So samo in zgolj sužnji?
Ali znamo zgraditi win-win odnos in jih vključiti v družbo?
Po tehtnem razmisleku torej ugotovimo, da naš strah in skrb ne smeta biti usmerjena v robota, ampak morda v človeka. Človek je tisti, ki izkorišča preostala bitja in tudi lastne ljudi. Ki zna včasih biti pasji ne le do mačk in psov, ampak celo do sebe ali do svojih najbližjih. Ki celo poskuša robotizirati druge ljudi – jih razrešiti vsega človeškega in iz njih narediti pokorno proizvodno mašino, ki ne sme imeti čustev, razuma, lastne volje, utrujenosti in napak.
In tukaj naša pest udari po mizi. Morda ste zaradi naslova mislili, da govorimo o ljubezni do računalnikov. Niti približno. Govorimo o ljubezni do človeka. Do tega sposobnega, a tudi nebogljenega bitja, ki toliko let potrebuje roko in spodbudo, da zacveti, a ki ga nekateri želijo povsem robotizirati. Človek ne more biti robot. Ne sme biti robot.
Oropati človeka vsega človeškega je kakor oropati robota vsega robotskega. Nima smisla in je izredno škodljivo.
Človek je tisti, v katerem se skrivata ljubezen in veselje.
Človek je tisti, v katerem se skrivata prijateljstvo in sočutje.
Človek je tisti, v katerem se skrivata vest in podpora.
Človek je tisti, v katerem se skrivata svoboda in upanje.
Človek je tisti, v katerem se skrivata strast in čut za lepoto.
Človek je tisti, ki zna izboljševati svet zase in za druga bitja.
Pustimo robotom, da so roboti. Še bolj pa pustimo ljudem, da smo ljudje.
Človek je tisti, ki ga ljubimo, ko je opica, ki ga ljubimo, ko je lev, in ki ga ljubimo tudi takrat, ko je osel.
Te preklete robote imamo radi, ker izboljšujejo človeka. A na koncu dneva ljubimo … ljudi.
Zdaj pa nazaj v skupnost vrhunskih tehnoloških podjetij, v TopTech, v Tehnološkem parku Ljubljana, kjer se vse zdi »Oh, tako zelo tiho«.
Avtorji:
dr. Jernej Pintar, direktor in vodja skupnosti v Tehnološkem parku Ljubljana
dr. Matej Gašperin, vodja AI-oddelka v podjetju Cosylab
dr. Marko Grobelnik, sovodja AI-laboratorija na Institutu Jožefa Stefana
dr. Rok Okorn, soustanovitelj in direktor podjetja Ektimo
Damjan Širca, direktor podjetja Epilog
dr. Daniel Vladušič, partner in raziskovalni direktor podjetja XLAB
Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
