Ljerka Lah je šla prvič v tujino na podoktorski študij najprej v Kanado, nato še v Nemčijo. To so bili časi, ko odhod v tujino ni bil tako preprost in organiziran v obliki različnih izmenjav, tako da si je vrata odpirala večinoma sama in s pomočjo mentorjev. A delo na akademskem področju ji ni ustrezalo, zato se je odločila za službo v industriji – Novartis in Lek pa sta bili najboljša izbira.
Pravite, da ste poti v tujino iskali sami.
Doktorat sem delala na Kemijskem inštitutu na področju biomedicine pri profesorju Radovanu Komelu. Ukvarjala sem se z glivno genetiko. Na strokovni konferenci sem spoznala prihodnjega mentorja na univerzi v Britanski Kolumbiji v Kanadi, ki me je povabil v svojo skupino. V okviru večjega projekta raziskovanja genomov simbiontov – lubadarja, drevesa in glive, ki jo lubadar prenaša, sem proučevala glivno genomiko.
Potem pa ste prišli v Slovenijo?
Po dveh letih sem se vrnila v Slovenijo, bila nekaj časa na Kemijskem inštitutu in se nato prijavila na razpis univerze v Potsdamu v Nemčiji. Spet je šlo za podoktorsko raziskovanje, tokrat bolj zoološke narave, saj sem delala na oddelku za evolucijsko zoologijo. Ukvarjala sem se s populacijsko genomiko morskih sesalcev. Tam sem bila tri leta.
Kaj vas je vleklo?
Šlo je za vsebinsko širjenje področja, na katerem sem delala, hkrati pa tudi za izziv, kako je živeti in delati drugje. Se prestaviti v neko drugo okolje.
So se pričakovanja izpolnila?
Najbolje je, če greš brez velikih pričakovanj. Ni bilo vedno preprosto, ampak če gledaš celoto, so to praviloma pozitivne izkušnje. V tujini si brez podpore in vidiš, kaj vse moraš urediti – od banke, zdravnikov do šole. So pa to spet izkušnje, ki bogatijo tvojo funkcionalno pismenost, čeprav ne veš nujno, kdaj ti bo to spet koristilo.
Ampak za akademsko kariero se potem niste odločili.
Lahko bi nadaljevala akademsko kariero v Nemčiji in o tem sem morala dobro premisliti. Delo je lahko precej osamljeno in ni tako dinamično kot projektno delo v industriji. V Sloveniji je bila takrat gospodarska kriza, financiranje znanosti je bilo omejeno. Znanost hitro občuti ta gospodarska nihanja, kar je po mojem mnenju strateška napaka države, ki v kriznih časih ne vlaga v znanost in področja, ki imajo potencial v kratkem času potegniti stvari naprej.
V času doktorskega študija sem se udeležila Novartisovega BioCampa v Baslu. Tam sem zmagala v evropski konkurenci, tako da sem vedela, da bi lahko bilo delo v farmacevtski industriji zelo dobra in zanimiva možnost. To sem potem tudi izbrala in se vrnila v Slovenijo.
In kaj delate zdaj?
Sem vodja pilotnega razvoja bioprocesov. Proizvajamo podobna biološka zdravila, in sicer v celičnih kulturah. To celično kulturo je treba pravilno gojiti. To delamo v manjših in večjih bioreaktorjih. Razviti moramo tak proces, ki da najboljši možen produkt (želena kakovost in količina). Treba je prilagoditi parametre (fizikalno-kemijske in parametre hranjenja). Poenostavljeno povedano, mi proizvedemo substanco, učinkovino, kolegica Nika Anžiček pa dela na koncu tega procesa, ko je treba učinkovino razviti do končne formulacije in dostavnega sistema.
