Darja Malogorski Žigante je svetovalka vodje projektov v KPMG v Sloveniji. Leta 2014 je izkoristila priložnost za delo v tujini in se za tri mesece preselila v moskovsko pisarno. Ker je bila tam v času oddaje davčnih napovedi, so bili delovniki dolgi in naporni. Pogovarjali smo se o delu v Moskva Cityju – poslovnem središču, kjer ima pisarno tudi KPMG – ter življenju, stroških in varnosti v ruski prestolnici.
Kako ste se odločili za Rusijo in kakšno je bilo vaše delo tam?
V KPMG sem zaposlena od leta 2006, kjer se med drugim ukvarjam tudi s področjem Global Mobility Services, kar obsega storitve, povezane z globalno mobilnostjo fizičnih oseb z vidika obdavčitve, socialnega zavarovanja in podobno.
Kot del mreže KPMG pri vsakodnevnem delu delujemo v mednarodnem okolju. Že na začetku kariere sem si želela poskusiti delati v tujini, dobiti vpogled v delovanje ene večjih pisarn, kar je v mednarodni družbi, kot je naša, mogoče. Moskva zame sicer ni bila med najbolj zaželenimi, vendar se je ponudila priložnost, ki je bila sprejemljiva tako za naju s partnerjem kot za mojega delodajalca.
V Rusiji sem bila tri mesece, od marca do maja, torej v visoki sezoni, njihov rok za oddajo napovedi za odmero dohodnine je namreč 30. aprila. Delo je bilo zato zelo intenzivno. Odgovorna sem bila za pregled davčnih izračunov in dohodninskih napovedi. Glede na to, da se pri svojem vsakdanjem delu srečujem s strankami iz različnih držav, je poznavanje sistema obdavčitve v drugi državi zame izjemno koristno.
V Sloveniji sva na tem področju takrat delali dve osebi, tam jih je bilo več kot 30. Oddelek je bil razdeljen v time s tremi člani – prvi je pripravil vso dokumentacijo, izračun in napoved, zatem pa sta dva pregledovalca izdelke odobrila. Delo posameznika je tako precej odvisno od dela sodelavcev, kar pomeni, da lahko v nekem trenutku čakaš, da sodelavec pred tabo pripravi izdelek, nato pa ob osmih zvečer dobiš kup izračunov v pregled. Zaradi vpetosti v timsko delo je tako težje načrtovati svoje delo in čas.
Marca in aprila je bilo kar naporno, prihajali smo okoli devetih in navadno nismo odhajali pred 21. uro. Ura za kosilo se ne šteje v delovni čas, kot tudi ne popoldanska kava, ki je tam kar običaj. Domov sem prihajala okoli 22. ure, nekateri sodelavci in vodje projektov pa še pozneje.
Ali tudi sicer delajo tako dolgo?
Po 30. aprilu se je malo sprostilo, odhajali smo med 18. in 19. uro – zaradi poznejšega prihoda, kot smo vajeni pri nas, ter odmora za kosilo smo tako opravili osem ur. Tudi dan je bil daljši, mesto je zaživelo. Občutek je bil čisto drugačen.
Rusi sicer v pisarno načeloma prihajajo pozneje kot mi, večinoma med deveto in deseto uro. Jutranja prometna konica je tam torej pozneje kot pri nas, zvečer pa je bilo še ob pol desetih na metroju veliko ljudi, ki so se vračali iz službe. Velik del Moskva Cityja je delal do takrat. V sklopu poslovnega središča je tudi ogromen nakupovalni center s pestro ponudbo hrane, telovadnico in podobnim, tako da je bilo vse pri roki, odprt pa je bil do 22. ure.
V pisarni je bilo veliko tujcev z različnih koncev sveta, saj je to ena večjih pisarn v mreži KPMG. V davčnem oddelku so bili poleg nas, Evropejcev, tudi kolegi iz ZDA, Kanade in Kitajske. V prostem času smo se tako družili predvsem tujci, saj so bili domačini večinoma precej oddaljeni od središča mesta in so prosti čas preživljali s svojimi družinami.
Kje ste živeli? Kakšni so v Moskvi stroški?
Moje stanovanje je bilo na dobri lokaciji, z metrojem sem imela deset minut do pisarne, tudi povezave so bile zelo dobre. Nekateri domačini morajo po trikrat prestopiti, saj živijo tudi uro vožnje od službe. Javni prevoz, tukaj mislim metro, je namreč dobro organiziran in poceni, stroški življenja v mestu pa so kar visoki, sicer odvisni od dela mesta. Trimesečna najemnina za moje stanovanje je znašala skoraj deset tisoč evrov, vključevala pa je tudi stroške in čiščenje. Tudi cene v trgovinah so v središču višje, kot na obrobju. Malica je v povprečju stala deset evrov.
Kot so mi povedali, imajo tam začetniki kar nizke plače in veliko jih živi pri starših. Plače za višje položaje pa so boljše, razlike so tako večje kot pri nas.
Domov ste se vračali precej pozno. Ali se vam je zdelo mesto nevarno?
Moskva je res veliko mesto, precej je priseljencev, veliko sicer ilegalnih. Posledično je tudi ponudba hrane precej raznovrstna. Nekateri pravijo, da je mesto tudi nevarno, sama nisem imela takšnega občutka, čeprav sem se iz pisarne vračala pozno zvečer. Ker je veliko ljudi delalo do večera, sem šla brez težav takrat na metro. Od postaje do doma sem imela le nekaj minut hoje, in ker je bilo zraven zunanje ministrstvo, je bilo območje dobro osvetljeno in varovano. Vedno sem sicer morala s seboj nositi potni list z vizumom in potrdilo, kje sem prijavljena. Tudi trgovine so temu primerno odprte dalj časa, nekatere celo 24 ur.
Prej Moskve nisem poznala, vendar mi je kmalu postala všeč in sem se tam dobro počutila. V zimskih mesecih je res bolj siva, a ko spomladi zaživi, ima veliko zelenih površin, na primer Park Gorkega.
Tudi Rusi so se mi zdeli na začetku precej hladni, zadržani do tujcev in nedostopni. Tako si v pisarni precej prepuščen sam sebi. Vse formalnosti z vidika dela so bile sicer urejene že pred mojim prihodom, nihče pa te ne vpraša, kako si, ali veš, kje je trgovina, kam se gre na kosilo in podobno. Vsakemu tujcu je sicer dodeljena oseba iz oddelka, ki naj bi mu pomagala, vendar je bila moja žal ob mojem prihodu odsotna. Odnosi v pisarni so precej formalni v primerjavi s temi pri nas, v dvigalu ni navada, da se ob vstopu pozdravi, komunikacija pri delu poteka večinoma po hierarhiji. Pri nas se, če se moraš s sodelavci kaj dogovoriti, sprehodiš do njihove pisarne, tam pa dobiš prošnjo za sestanek (»meeting request«). Po drugi strani pa se znajo tudi sprostiti. Petki so bili v visoki sezoni namenjeni tudi druženju, v pisarni so recimo organizirali različne pogostitve.
Ali je pri nas okolje manj formalno?
Ja, tukaj je naše delo bolj prilagodljivo in lažje je organizirati svoj čas. Najpomembnejše je, da je delo opravljeno. Vodstvo je bolj dostopno, komunikacija bolj sproščena. Ker nas je manj, tudi nismo tako ozko specializirani. Všeč mi je, ker sem vsak dan vpeta v mednarodno okolje in večina dela poteka v angleškem jeziku. Veliko je različnih projektov, delo je raznovrstno, zato ni nikoli dolgčas.
Kljub vpetosti v mednarodno okolje je moje poslovno in zasebno življenje uravnoteženo. Z možem, ki ima prav tako zahtevno delovno mesto v mednarodni družbi, se tako brez težav usklajujeva glede vrtca, česar si pri delu v Moskvi brez pomoči staršev ne predstavljam.
Katere so najpomembnejše izkušnje, ki ste jih pridobili v Moskvi?
Za začetek širino in nova poznanstva. Predvsem pa sem dobila vpogled v delovanje ene večjih pisarn v okviru mreže KPMG. Vse je naravnano k čim večji učinkovitosti. Razvitih imajo veliko orodij, s pomočjo katerih se spremljajo faze projektov. Vsi v oddelku imajo dostop do orodij in vedno lahko pogledajo, v kateri fazi je posamezen projekt. Tako se lahko morebitne odsotnosti tudi hitro nadomestijo. Več stvari je avtomatiziranih, kar je zaradi obsega dela nujno.
Že prej sem se pri vsakodnevnem delu pogosto srečevala s strankami, katerih delo je bilo povezano tudi z Rusijo, zato je poznavanje ruske zakonodaje s področja obdavčitve fizičnih oseb ter razumevanje ruske dohodninske napovedi pri mojem delu zelo koristno. Poleg tega sem nadgradila znanje angleškega jezika in cirilice. Brez znanja cirilice se je namreč težko znajti, veliko lažja je že uporaba metroja.
Celotna izkušnja je bila zame zelo pozitivna in tudi koristna z vidika dela v Sloveniji. Vesela sem, da sem imela možnost v okviru mreže KPMG poskusiti delati v tujini. Vedela sem, zakaj grem in kaj pričakovati. Ko pa mi je bila naslednje leto spet ponujena možnost za delo v Moskvi, se za to nisem odločila. Dobro pa je vedeti, da imam tudi te možnosti odprte.
