Lilijana Mikluš je šla v London na magistrski študij, a je ostala šest let. Kot pravi, je priložnosti toliko, da jim težko rečeš ne. Kljub temu je prišla nazaj v Slovenijo, trenutno se v Atlantic grupi ukvarja s tržnimi raziskavami. Povedala nam je, zakaj se je vrnila, pa tudi, kakšno je življenje v britanski prestolnici, kako je delati v svetovalnem podjetju velikana KPMG in kakšno je ozračje po odločitvi za brexit.
Leta 2011 ste se preselili v London. Zakaj ste izbrali prav Veliko Britanijo?
Vedno sem vedela, da bom del študija opravila v tujini. Že prej sem hotela iti v London, a ni bilo priložnosti. Leta 2011 pa sem dobila štipendijo in zgrabila sem priložnost. Takrat je bila v Sloveniji kriza in čeprav sem imela redno službo, sem se v 14 dneh odločila in spakirala kovčke. Marsikdo me je takrat vprašal, ali sem prepričana, da ravnam pametno. Leto dni sem nameravala študirati, da bi končala magistrski študij, potem pa mogoče še leto dni delati na Otoku in se nato vrniti, a se je razvleklo na šest let. V Londonu je toliko priložnosti, da jim je težko reči ne. Bolj se trudiš, več vrat se odpre.
Delala sem na področju tržnih raziskav, najprej v manjšem podjetju, potem pa za svetovalno družbo KPMG Nunwood. Tam so napredovanja hitrejša, na vsako leto ali dve. Prišla sem do vodstvene ravni in naslednja stopnja bi bila višje vodstvo. To bi pomenilo pet let dodatnega intenzivnega angažiranja, šele zatem bi lahko počasi začela delati z nekoliko bolj normalnim tempom. Takrat sem se zamislila. Razlika v plači bi bila občutna in v Sloveniji takšnega standarda ne moreš doseči. A ko pogledaš svoje nadrejene ali vodstvo in vidiš, da niso zadovoljni, se vprašaš, ali res to hočeš.
Kako ste se odločili za vrnitev?
Vedela sem, da če bi v Londonu ostala še leto ali dve, se najverjetneje ne bi več vrnila. A tam mi ni uspelo nikoli doseči ravnotežja med delom in prostim časom. Delala sem 80 odstotkov časa, preostalo pa sem porabila za tiste minimalne stvari – šport, mogoče kakšno druženje, če sem sploh imela kaj energije. Takrat nisem imela partnerja, družina in prijatelji so bili v Sloveniji. V Londonu je težko graditi globlja razmerja, saj je zelo tranzitno mesto, ljudje prihajajo in odhajajo. Sem družaben človek in to sem začela pogrešati.
Odločitev o vrnitvi ni bila lahka in vmes sem razmišljala, ali bi šla še kam drugam. A z leti se prioritete spremenijo in ugotovila sem, kaj mi največ pomeni: ravnotežje dobrih odnosov, zdravega življenjskega sloga, zabave in dela. To imam v Sloveniji.
Kakšno je vaše delo v Atlantic grupi?
Ob vrnitvi se nisem zasidrala, tudi v Sloveniji sem fleksibilna. Atlantic grupa je mednarodno podjetje in naša ekipa je razporejena po regijah. Manj potujem kot prej, kljub temu pa sem v stiku s tujino, kar mi bolj ustreza. Ker delam poglobljene raziskave tujih trgov, imam skoraj občutek, kot bi potovala tja.
Pomembne prednosti so tudi ljudje, ozračje v podjetju, razumevanje ter odprtost za nove ideje in predloge.
Poleg tega tukaj tudi nimam občutka nadzora, zdi se mi, da rezultati mojega dela dokazujejo, kaj in kako delam. Tako lahko diham. Veliko mi pomeni skrb za zaposlene.
Včasih, ko se pogovarjamo s Slovenci v tujini, kdo reče, da razmišlja o vrnitvi, a ne ve, kako to izpeljati, kje najti priložnosti. Ste imeli pri tem kaj težav?
Ne, saj sem se za službe začela dogovarjati že iz Londona. Nisem si rekla, da si želim iti domov in bomo že videli. Ukvarjala sem se z vprašanjem, kje se bom dobro počutila. Zato sem iskala priložnosti in razmišljala, kaj katero podjetje ponuja in kaj lahko prispevam sama. Zelo natančno sem raziskala podjetja ter pripravila ciljane življenjepise in spremna pisma. Odziv je bil dober, pa tudi fleksibilnost podjetij, da sem se lahko dogovarjala prek spleta.
Ljudem, ki razmišljajo o vrnitvi, svetujem, naj naredijo dobro analizo trga. Naj ne pregledujejo le zaposlitvenih portalov, ampak iščejo ciljno, neposredno pri podjetjih. Pomembni so tudi mreženje na Linkedinu in neposredni stiki z ljudmi, ki so že zaposleni tam.
Kako je živeti v Londonu?
Dobro. Mesto je multikulturno, veliko več je dogodkov, ki jih tukaj pogrešam. So tudi boljše mednarodne povezave, večja dostopnost drugih držav. Hkrati pa so razdalje velike, sama sem recimo v službo in nazaj vsak dan potovala skupaj tri ure. Res je, da sem bila učinkovitejša, kot če bi se denimo vozila iz Domžal v Ljubljano. Prebrala sem veliko knjig, odgovorila na elektronsko pošto, delala. A če delaš denimo do šestih, sedmih zvečer in imaš še uro in pol vožnje do doma, pa bi rad šel na neki dogodek, do katerega boš porabil še nadaljnjo uro potovanja, boš dobro razmislil. Zato mislim, da imaš včasih od Londona več, če greš tja turistično.
Pa delo? London je znan po hitrem tempu in napornih urnikih.
V Londonu je zelo velika rotacija in od tebe se pričakuje redno napredovanje. Če hočeš biti konkurenčen, moraš že ob začetku nove priložnosti "biti na trgu", odprt za spet nove priložnosti. To te res izčrpa, ampak moraš, da ne izpadeš iz igre. Predvsem svetovalni poklic je znan po tem, da je naporen in borben. Ali si na vrhu ali te ni. Ne moreš zaspati, ves čas se je treba bojevati.
V Londonu hitrejši tempo od tebe zahteva, da se bolje organiziraš in si bolj učinkovit. Tukaj pa je morda malo več ležernosti, kar pa ni nujno slabo. A daleč od tega, da se tu manj dela ali da ni naporno. Tudi tukaj so pritiski dovolj veliki, tempo je hiter.
Ali takšna selitev prinese tudi kulturni šok?
Zame je bil šok celo večji, ko sem se vrnila v Slovenijo, kot pa takrat, ko sem šla v London. V Londonu sem se namreč več družila s tujci kot Slovenci in se tako hitro vključila v angleško družbo. Pri njih je manj neposredne interakcije, več se dela prek elektronske pošte. Prav tako ne povzdigujejo glasu in precej bolj posredno povedo, kaj si mislijo. Za to uporabljajo točno določene izraze – pri njih beseda "interesting" na primer pomeni nekaj drugega kot pri nas zanimivo.
V Sloveniji pa je komunikacija drugačna, bolj neposredna, včasih tudi bolj strastna. V naši kulturi so odnosi bolj intenzivni. Tukaj te ljudje pogosto sprašujejo o osebnih stvareh ali o tem, kako se počutiš – tega v Londonu načeloma ni, kar mi je po eni strani ustrezalo, po drugi pa sem to tudi pogrešala. V idealnih razmerah bi vzela vsakega malo.
O Veliki Britaniji se v zadnjem času govori predvsem zaradi brexita. V Londonu ste bili ravno v času referenduma – kakšno je bilo ozračje? Kako gledate na dogajanje od takrat?
Brexit je poglavje zase – še danes večina verjetno ne ve, kaj to sploh pomeni in kaj se bo dejansko spremenilo. Ko sem bila takrat v Londonu, so bili sodelavci šokirani nad izidom, prav tako so se vsem nam, tujim državljanom, celo opravičevali "v imenu svojega naroda".
Mislim, da je (bil) brexit predvsem medijsko zelo napihnjen, vsi smo kar lep čas debatirali samo o tem, v mojem podjetju so zaposlili kar nekaj strokovnjakov za brexit, ki so se – in se še vedno – vsak dan posvečajo interpretiranju dokumentacije in sledijo večnim spremembam predlogov vlade za izstop.
Zdaj vprašanje brexita veliko manj vpliva name, ker o njem berem samo v angleških medijih in ga ne doživljam vsak dan v službi. Sicer pa menim, da je ena izmed največjih negativnih posledic prav status quo – tako za Britance kot za tuje državljane. Veliko je negotovosti, kaj bo, ali bodo sledila odpuščanja, bodo tuji državljani morali kar čez noč domov – in zato so tudi ljudje bolj pazljivi pri porabi, drznejših odločitvah in podobno.