Rosana Kolar je v Adrii Tehniki zaposlena tri leta in se ima za začetnico, ki pa si zelo jasno predstavlja svojo pot do licence C. Je ženska, ki jo zanima »šravfanje« letal, pa tudi sicer zase pravi, da je precej nestereotipna. Med drugim tudi zato, ker zelo dobro ve, kaj hoče.
Sami zase pravite, da ste netipična zgodba. Zakaj?
Ker razmišljam zunaj družbenih okvirjev, ker me zanimajo tehnične stvari in to, kako delujejo. Pri meni sicer ni nobenega dvoma, že od osnovne šole vem, kaj želim delati. So pa o meni dvomili vsi, od šolske svetovalke do učiteljev, tudi starši, dokler se nisem vpisala na celjsko srednjo šolo za strojništvo. Sledila je samo še podpora, saj so spoznali, da resno mislim. Na to sem sicer navajena, ker sem vedno nekako štrlela iz povprečja, ampak mislim, da je čas, ko bi že lahko nehali s predsodki.
Zakaj letala?
Zame so letala ena velika sestavljanka, ob kateri neizmerno uživam, kadar jih razstavljam in spet sestavljam.
Čeprav se sliši klišejsko, vseeno vprašam: kako se torej znajdete kot ženska, ki »šravfa« letala?
S pomočjo svojih sodelavcev, mentorjev in nadrejenih – odlično. To, da sem edina ženska v hangarjih Adrie Tehnike, včasih kar pozabim, saj sem nekako že iz srednje šole navajena, da sem v moškem svetu. Imela sem veliko srečo, da sem že na začetku dobila zelo zahtevnega in dobrega mentorja, ki me je dobro vpeljal v svet letalskega vzdrževanja. Takrat sem si mislila, da mi malo prizanaša, ker sem punca, a zdaj vidim, da le ni tako.
Posebni ste tudi po tem, da ste končali strojno fakulteto.
Da, univerzitetna izobrazba ni običajna za v hangar. Včasih imam zaradi tega prednost, drugič spet ne. Teorija mi pomaga, da kdaj hitreje osvojim prakso, ampak ne more nadomestiti izkušenj. Tako da se pravzaprav učim od začetka.
Kaj pa vaši načrti?
V podjetju sem zaposlena tretje leto in še nisem licencirano osebje. Teorijo za licenco B1 sem sicer že opravila, vendar moram imeti pet let izkušenj, da lahko tudi uradno zaprosim za njeno pridobitev.
Kaj torej lahko delate?
Največ znanja sem pridobila na spodnjem delu letala v prtljažniku (cargo) – odpiranje panelov za inšpekcije, zamenjava zračnih filtrov, vodnega separatorja in podobno. Tudi po kabini se znajdem kar dobro. Pred kratkim sem prvič razstavila pilotsko kabino na A321, kjer smo zaradi obsežnosti dela sodelovali mehaniki, električarji, kleparji in ličarji. Manjša dela sem že opravljala na vseh delih letala, saj se ne bojim višine, vendar pa za eno sekcijo še vedno zbiram pogum – to so letalski motorji.
Podjetje podpira vaše ambicije?
Moja začetna pričakovanja so se izpolnila, želje in ambicije ostajajo. Podjetje me pri tem podpira enako kot vse druge moje sodelavce. Najbolj cenim to, da so mi sodelavci dali možnost in mi jo še vedno dajejo, da napredujem in širim svoje znanje ter pomirjam svojo radovednost. Za tole izjavo me bodo fantje v hangarju morda ošteli, ampak mi je všeč, da podjetje načrtuje širitev poslovanja na vzdrževanje širokotrupnih letal. Ta so velikanska in velik izziv za vzdrževanje, vsekakor pa tip, ki bi ga imela vpisanega v svojo licenco B1.
Mogoče vas pa čez nekaj let povabimo k intervjuju, ko boste tudi vi vodja projektov kot Tadej ...
Zakaj pa ne? Če mi bodo sodelavci izkazali zaupanje in spoštovanje, se lahko vidim kot vodja projektov. Do tod pa je še dolga pot.
Kaj pa tujina?
Podjetje nam omogoča, da svoje znanje pridobivamo tudi v tujini – v sestrski družbi, lahko tudi večmesečno. To je enkratna izkušnja, da se naučiš kaj novega, vidiš potek določenega dela, ki ga doma nimaš priložnosti videti. Ampak tukaj se moje razmišljanje o tujini tudi konča.