Perry Timms je priznan blogar, globalni in TEDx govornik o upravljanju človeških virov, o tehnologiji in prihodnosti dela. Na 19. PKP, ki bo ta četrtek in petek, bo govoril o delovnih mestih prihodnosti in tehnološki brezposelnosti.
Matthias Horx, glavni govornik na letošnji Poslovni konferenci Portorož, pravi, da kljub robotom dela vse več ljudi. Kako pa vi vidite prihodnost dela v času robotizacije?
Morda je res več služb, a veliko je takih, ki niso zaželene oziroma so skoraj izmišljene. Čeprav se strinjam z Matthiasovo izjavo, in najbrž ima dostop do več statistike kot jaz, je treba pogledati naravo služb, ki smo jih ustvarili, in delo, za katerega pričakujemo, da ga bodo ljudje opravljali.
Samo delo v času robotizacije vidim kot bolj humanističnega: usmerjenega v skrb, družbo, izobraževanje, rehabilitacijo in okolje. V svetu ne manjka potrošniškega blaga. Manjka pa nam skrbi drug za drugega, za planet in učenje, da moramo biti boljši ljudje.
Bo več služb, manj služb? Kakšno bo delo za povprečnega človeka?
Dvomim, da bo delo kaj lažje. Delo postaja bolj zapleteno, saj si prizadevamo za preusmeritev od družbene odtujitve, ekološke škode in primanjkljajev v izobraževanju. O boleznih vemo vse več, a nekateri se trmasto upirajo zdravljenju. Vemo več o učenju, vendar so izobraževalne metode odporne proti radikalnim spremembam. Vemo več o škodovanju okolju, vendar nam naravne danosti in tisti, ki to škodo zanikajo, preprečujejo obnovo gozdov, favne, oceana in ledenikov.
Tako se bo povprečni človek znašel v vlogi planetarnega regenerativnega inženirja. Ali pa v vlogi biokemijskega hekerja. Ali pa disruptorja izobraževalnega sistema. Nič od tega ni enostavno. Torej, ne bo govora o več službah, manj službah, ampak o zahtevnejših službah.
Se podjetja privajajo novemu načinu dela oziroma kako bi se mu morala privajati?
Malo je takih, ki se prilagajajo. Večina jih ne ponuja niti fleksibilnega delovnika, lokacije … In to po več desetletjih računalniške podpore delu. Kako pa naj se prilagodijo novim oblikam dela, je odvisno od konteksta. Denimo, če skrbimo za drugega človeka, moramo biti v istem prostoru kot on. Klicni center je lahko povsem razpršen, s tehnologijo, ki povezuje vse s tistim, kar potrebujejo.
Zakaj se podjetja ne prilagodijo? Preveč tveganja, ustaljene metode, ki za zdaj še delujejo, pomanjkanje potrjenih alternativ, ne inovativni vodje, prestrašeni ljudje, ki se bojijo, da jih bo tehnologija naredila za neuporabne.
Kdo se mora v prihodnjih desetletjih bati za službo?
Službe za mehanska, algoritmična dela ali tiste, vezane na točno delovno mesto, so najbolj ogrožene. To vključuje delovna mesta v pravnem, računovodskem, zavarovalniškem oddelku, analizo podatkov, vožnjo, gradnjo in asistentska dela.
Kje pa bodo službe v prihodnje?
Tam, kjer so vloge bolj prožne, kreativne, prilagodljive, bodo ljudje obdržali svoj položaj in delali skupaj z umetno inteligenco. Torej, oskrbniki, izobraževalci, delovna mesta na področju psihologije za pomoč ljudem in zmanjševanje kriminala, vodstvo, pripovedniki, umetniki in oblikovalci, urbanisti … Vse stvari, ki jih je človek v preteklih fevdalnih in industrijskih sistemih izgubil, bodo dobile prostor v prihodnosti. To je čut za skupnost, pripadnost in dobro počutje drugega.